Otroške igre v Jugoslaviji so bile del vsakdana. Igrale so se zunaj, na dvoriščih, ulicah in igriščih, med bloki in pred hišami. Pravila so se prenašala med otroki, pogosto brez zapisa in brez razlage, a so bila kljub temu vsem razumljiva.
Igre niso potrebovale veliko. Nekaj prostora, skupino otrok in čas. Nastajale so sproti in se prilagajale okolju, številu igralcev in trenutku. V tem zapisu smo zbrali igre, takšne, kot smo jih igrali. Ne kot dokončen seznam, ampak kot spomin na način igranja, ki je bil skupen celi generaciji.
Skrivalnice
Skrivanje je ena najstarejših oblik igre. Skrivalnice so se igrale povsod in prenašale so se iz roda v rod.
Skrivalnice so se igrale tako, da je eden od otrok iskal, ostali pa so se skrili. Iskalec je zaprl oči, se obrnil proti zapiku in na glas štel do dogovorjenega števila. Ko je odštevanje končal, je začel iskati skrite otroke. Če je koga našel, ga je pofočkal na zapiku, tam kjer je prej štel. Če iskalca ni bilo v bližini, se je lahko tudi skriti otrok sam pofočkal in se tako rešil. Zapik je bil središče igre in edino varno mesto. Igra se je končala, ko so bili pofočkani vsi skriti otroci. Skrivalnice niso potrebovale pripomočkov, le prostor z dovolj koti in skrivališči. Bile so igra tišine, potrpežljivosti in presoje pravega trenutka, kdaj ostati skrit in kdaj se pofočkati.
Ti loviš
Lovljenje se je igralo tako, da je eden lovil, ostali pa so bežali. Kdo bo prvi lovil, so otroci določili z izštevanjem, ena izmed izštevank pa se je začela z besedami »an ban pet podgan«. Ko je lovilec nekoga ujel in se ga dotaknil, je ta postal novi lovilec. Pravila so bila preprosta in jasna, pogosto pa so se sproti prilagajala številu otrok in prostoru. Igra ni potrebovala pripomočkov in se je igrala povsod, kjer je bilo dovolj prostora za tek. Včasih je bil del igre tudi dogovor, kam se ne sme teči ali kje je meja. Lovljenje je bilo hitro, glasno in naporno. Igra brez čakanja, kjer si tekel, dokler nisi obstal, in kjer si se učil opazovati druge, izbirati smer in pravočasno zamenjati vlogo.
Gumitvist
Gumitvist se je igral v stopnjah, ki so se ponavljale in postopoma postajale zahtevnejše. Elastika je bila napeta med dvema otrokoma, tretji pa je skakal po znanem zaporedju skokov. Otroci so se izmenjevali, igra pa se je lahko prilagajala številu sodelujočih. Ko je otrok, ki je skakal, naredil napako, ga je zamenjal drug. Potrebna je bila le ena elastika, pogosto zvezana iz več kosov. Gumitvist je lahko potekal skozi deset stopenj, od gležnjev in meč, prek kolen, bokov in pasu, vse do podpazduhe, vratu, ušes, čela in nad glavo. Višje kot je šla elastika, več natančnosti in zbranosti je zahtevala igra. Najpogosteje se je igral pred bloki ali na šolskih igriščih, ob ritmu ponavljajočih se skokov in pesmic, med katerimi je bila tudi »usa usa usa sa Pipi Duga Čarapa«. Gumitvist je bil igra sponavljanja, čakanja in potrpežljivosti.
Gnilo jajce
Gnilo jajce se je igralo v krogu. Otroci so sedeli na tleh, eden pa je hodil okoli njih in v roki držal rutko, robček ali kos papirja, ki je predstavljal gnilo jajce. Med hojo je potiho prepeval pesmico in opazoval, kdaj bo pravi trenutek, da predmet neopazno odloži za hrbet katerega od otrok. Med znanimi je bila pesem "Kanglica, kanglica, vodo drži, kdor se ozira po hrbtu dobi." ali tudi "Glejte vodico, kako se blešči, kdor se ozira, po hrbtu dobi!", ki je opozarjala, da se ni smelo obračati in da je bilo treba biti pozoren. Ko je bilo gnilo jajce odloženo, se je igra v trenutku spremenila v tek. Če je otrok pravočasno opazil, da ima za hrbtom gnilo jajce, je zgrabil predmet in stekel za tistim, ki je hodil okoli kroga. Če ga je ujel, je ta postal gnilo jajce, če ne, je igro nadaljeval tisti, ki je ostal z njim. Igra ni potrebovala posebnih pripomočkov in se je igrala tam, kjer je bilo dovolj prostora. Gnilo jajce je bila igra pozornosti, hitrega odziva in kratkega vznemirjenja, ki se je skoraj vedno končalo s smehom.
Zemljo krast
Igra zemljo krast se je začela tako, da so otroci na tla narisali velik krog in ga razdelili na enake dele, kolikor jih je sodelovalo. Vsak je dobil svoj del zemlje in ga poimenoval z imenom države. Na sredini velikega kroga je bil narisan manjši krog, nekakšna nikogaršnja zemlja, kamor se je postavil tisti, ki je bil na vrsti. Otrok v sredini je zaprl oči, se zavrtel in spustil palico. Ko je palica padla na eno izmed ozemelj, so se vsi ostali razbežali čim dlje stran. Tisti, na čigar zemlji je palica pristala, se je moral čim hitreje vrniti v notranji krog in zaklicati »stop«. Takrat so se vsi ustavili, on pa je poskušal z metom palice zadeti enega izmed otrok. Če mu je uspelo, mu je lahko začel krasti zemljo, če pa je zgrešil, je zemljo izgubil sam. Pri kraji si smel stati le na svojem ozemlju in si lahko vzel toliko, kolikor si dosegel. Igra se je nadaljevala, dokler eden izmed otrok ni pokradel vse zemlje. Zemljo krast je bila igra prostora, presoje in pogajanja, kjer je bilo treba hitro razumeti, kdaj teči in kdaj obstati.
Ristanc
Ristanc se je igral tako, da so otroci na tla narisali zaporedje polj in jih oštevilčili. V roki si držal kamenček in ga vrgel v prvo polje, nato pa si skakal po poljih v določenem zaporedju. Po enojnih poljih si skakal na eni nogi, po dvojnih na obeh. Ko si prišel do konca, si se obrnil in se po isti poti vračal nazaj. Med vračanjem si moral pobrati kamenček in paziti, da nisi stopil na črto ali zgrešil polja. Če se je to zgodilo, si bil fuč in si izgubil vrsto. Igra ni potrebovala veliko pripomočkov, le kredo in kamenček, in se je lahko igrala tudi v dvoje. Ristanc je bila igra natančnosti in potrpežljivosti, kjer so odločale majhne napake in mirna zbranost.
Ali je kaj trden most?
Ali je kaj trden most se je igralo v večji skupini otrok. Dva sta stopila nasproti drug drugemu, se prijela za roke in jih dvignila visoko, da je nastal most. Ostali otroci so se postavili v vrsto in eden izmed njih je začel s petjem in vprašanji: »Ali je kaj trden most, kakor skala kamen kost. Ali gre lahko naša vojska skoz? Če nam zadnjega pustite. Če ga le ulovite.« Otroci so v ritmu pesmi hodili pod mostom, roke so ostajale dvignjene, dokler se ob koncu napeva niso nenadoma spustile in ujele zadnjega v vrsti. Ujeti otrok je moral tiho izbrati stran in se postaviti za enega od tistih, ki sta držala most. Igra se je ponavljala, dokler niso bili vsi otroci razdeljeni v dve skupini. Ko je bila delitev končana, se je igra nadaljevala z vlečenjem. Vsaka skupina je poskušala povleči drugo na svojo stran in igra se je skoraj vedno končala s smehom in padci. Ali je kaj trden most je bila igra ritma, skupnosti in pripadnosti, kjer je pesem povezovala gibanje in igro.
Med dvema ognjema
Med dvema ognjema se je igralo v dveh skupinah, ki sta stali druga proti drugi. Vsaka skupina si je izbrala svojega metalca, ki se je postavil na nasprotno stran igrišča. Ostali otroci so bili v polju in so se skušali izogniti žogi. Igro je začel eden od metalcev, ki je s podajo do svoje skupine poskušal zadeti igralca v nasprotnem polju. Ko je bila žoga v igri, se je vloga hitro menjavala. Če je skupina v polju žogo ujela, je sama dobila priložnost za izločanje nasprotnikov. Če je žoga padla zunaj igrišča, je pripadla metalcu na tisti strani. Zadet igralec je moral zapustiti polje, igra pa se je nadaljevala, dokler ena od skupin ni ostala brez igralcev v polju. Med dvema ognjema je bila hitra in naporna igra, polna teka, izmikanja in nenehne pozornosti. Zahtevala je sodelovanje skupine in dober občutek za pravi trenutek, kdaj vreči in kdaj žogo raje ujeti.
Telefončki
Telefončki so se igrali v krogu ali v vrsti. Otroci so sedeli ali stali drug ob drugem, prvi pa je naslednjemu na uho zašepetal kratek stavek. Ta ga je tiho prenesel naprej, vse do zadnjega v vrsti. Med igro ni bilo dovoljeno ponavljati ali popravljati slišanega, vsak je moral naprej povedati točno tisto, kar je slišal. Ko je sporočilo prišlo do zadnjega otroka, ga je ta povedal na glas. Stavek se je skoraj vedno razlikoval od začetnega, kar je sprožilo smeh in primerjanje. Telefončki niso potrebovali pripomočkov in so se igrali kjerkoli je bilo dovolj tišine. Bila je igra poslušanja, pozornosti in potrpežljivosti, ki je hitro pokazala, kako se sporočila spreminjajo na poti od ušesa do ušesa.
Kdo se boji črnega moža?
Kdo se boji črnega moža se je igralo v skupini otrok, razporejenih vsak na svojo stran prostora. Eden je imel vlogo črnega moža in je stal nasproti ostalim. Igra se je začela z vprašanjem »Kdo se boji črnega moža«, na katerega je skupina odgovorila »nihče«. Črni mož je nato vprašal »Kaj pa če pride«, otroci pa so odgovorili »pa zbežimo«. Po tem je sledil tek. Otroci so stekli proti strani, kjer je stal črni mož, on pa proti njihovi strani in jih skušal ujeti. Kogar se je dotaknil, je postal novi črni mož in je v naslednjem krogu lovil skupaj z njim. Igra se je nadaljevala z vedno več lovilci, dokler niso bili ujeti vsi. Kdo se boji črnega moža je bila igra napetosti, poguma in skupinskega zagona. Dialog je določal ritem, tek pa je hitro razblinil vsak strah, ki je trajal le do prvega dotika.
Ravbarji in žandarji
Ravbarje in žandarje se je igralo v večji skupini otrok, ki so se razdelili na dve strani. Ena skupina so bili ravbarji, druga žandarji. Žandarji so imeli nalogo, da ujamejo ravbarje, ti pa so se skušali skriti, pobegniti in se izmikati. Igra se je razširila po širšem prostoru, pogosto čez dvorišče, ulico ali več povezanih kotičkov. Ujetega ravbarja so žandarji odpeljali v zapor, kjer je moral ostati do konca igre. Ravbarji so imeli svojo jamo, ki jim je služila kot zatočišče in varno mesto, vendar v njej nikoli niso smeli biti vsi hkrati. Če se je to zgodilo, je bila igra končana. Ravbarji in žandarji je bila igra skrivanja, teka in taktike, ki je zahtevala dogovarjanje, potrpežljivost in dober občutek za prostor. Bila je ena tistih iger, ki so trajale dolgo in so pogosto potekale, dokler ni padel večer.
Te igre danes pogosto opisujemo kot preproste, a v resnici so bile zelo natančne. Učile so čakanja, sodelovanja, dogovarjanja in tudi izgubljanja. Prostor je bil del igre, prav tako drugi otroci. Vsaka napaka, vsak tek in vsak smeh so bili del iste izkušnje. Ta zapis ni poskus vračanja v preteklost, ampak opomin na to, kako pomembna je bila skupnost pri igri. Kako se je igra zgodila sama od sebe in kako so pravila obstajala zato, da so se lahko kršila. Morda teh iger danes ne igramo več na enak način, a spomin nanje ostaja. In z njim občutek, da je bilo včasih za igro dovolj zelo malo.
