Hit, ki so ga izvajale Divlje jagode s frontmenom Alenom Islamovićem nekje v 80’, v resnici ni govoril o navdušenju nad majhnimi mopedi, ki jih je do njih gojila urbana mladina in najstniki. Šlo je namreč za klasično “softič heavy metal” uspešnico, ki je opevala dolgolase in v preštepan spran jeans oblečene avanturiste, zaljubljene v cesto in svoje mašine. Protagonisti te vrste so bili za nas malce starejši zanesenjaki, ki so bili tako navdušeni nad svojimi mašinami, da je delovalo, kot da so bila dekleta na zadnjih sedežih njihovih glasnih motorjev le del njihove opreme. Generacija ljubiteljev mopedov, katerih proizvajalec je bil Tomos, pa je na dvokolesno vrsto prevoza gledala malce drugače in bolj romantično. To je bilo prevozno sredstvo, ki je v prvi vrsti predstavljalo praktičnost nato pa svobodo, samostojnost in neodvisnost. Enostavni in večinoma 50-kubični motorčki so bili tako preprosti in prikupni, da so se za njimi kasneje navduševali tudi starejši, in mopedi so postali priljubljeno prevozno sredstvo tudi na podeželju. Majhna poraba, poceni in enostaven servis, rezervni deli v specializiranih lokalnih trgovinah tipa Ferromoto ali Jeklotehna – vse to je omogočalo, da so svoje dvokolesnike večinoma popravljali kar doma.
Zdelo se je, da je vsaka družina v Jugoslaviji, če odštejemo metalce, ki so poslušali Divlje jagode, Deep Purple, Black Sabbath, Scorpions ipd., imela doma vsaj en TOMOS motor.
Tako je temno zeleno Tomosovo 14-ico na jugu Srbije vozil dedkov brat Ratko, Igor F. iz sosednjega vhoda je jahal živo zelen APN 4, Franček K. iz stanovanja nad njim je “prdel” s predelanim Automaticom 3MS, sošolec Mitja M. pa nas je nekega dne vse presenetil z najnovejšim modelom koprske fabrike, in sicer s Tomosom BT 50, ki se je prvi ponašal z disk zavoro na sprednjem kolesu in števcem za obrate. Črt G. je vozil APN 6, Gorazd N. iz Slovana pa je na trening prihajal s prvo generacijo Automatica, ki je imel na zadku še majhno lučko in je bil brez števca ob krmilu. Tomo T. iz paralelke si je omislil t. i. “krosko”, in sicer TOMOS CROSS Junior, rumeno dirkalno motorno kolo z močjo 7,5 KM, ki je lahko razvilo hitrost tudi do 80 km/h. Sosed Žiga K. pa je za vpis v srednjo šolo dobil od staršev TOMOS ATX. Stric Janez je imel v garaži Pony Express, Melita M. pa je po Ljubljani šminkirala z enosedežnim Automaticom s pedali, litimi platišči ter žmigavci.
To je bila serija “frčotov” (tako smo jim med drugim rekli v Štapanjskem naselju), ki so bili izdelani za ameriško tržišče. Ti mopedi za izvoz so se pojavili tudi v novih barvnih odtenkih in so zbujali visoko stopnjo zavisti okolice, vajene klasičnih barv. Jaz sem vozil Tomos Automatic 3MS bele barve, proizvedenega leta 1987. Oče mi ga je po dolgem prepričevanju kupil v kleti Maxi Marketa, kjer je nekoč obstajal oddelek za šport in rekreacijo, kamor so očitno spadali tudi Tomosovi “frčomatiki”.
Nekaj časa je bil sicer v mojih sanjah zame dosegljiv le moped Pony Express – Rogova različica Puchovega dvokolesnika, ki je bila videti kot malce povečano Rogovo kolo Pony z dodatkom motorja in posodo za gorivo pod prtljažnikom na zadnjem kolesu. A ko sem prvič v živo zagledal Tomosov Automatic in si na njem predstavljal sebe, je bil Rogov moped s pedali hitro pozabljen. Števec hitrosti, stikalo za dolge in kratke luči, gumb za zvočni signal namesto klasičnega zvončka, poseben gumb za zaustavitev delovanja motorja ter noviteta za tisti model – velika “štop lampa” na zadku – so močno pripomogli k ljubezni na prvi pogled.
Tomos Automatic A3M je v začetku 80’ postal moja najbolj intimna želja, ki me je spremljala v naslednjih letih in je močno konkurirala tudi mojim takratnim simpatijam ženskega spola. Sicer pa, kaj bi lahko bilo lepšega, kot na svojem Automaticu imeti za seboj dekle, o katerem sanjaš, ki se te z zaprtimi očmi tesno oprijema in daje občutek, da ti zaupa. Sanjarjenja z odprtimi očmi, z menoj in Tomos Automaticom v glavni vlogi, so se selila od mize za učenje v mojo sobo, preko avtobusa številka devet, do šolske mize in popoldne v obratnem vrstnem redu, vse do dne, ko sem ga dobil.
Tomos Automatic je bil zame »a dream come true«, uresničitev sanj. Svoboda, sreča in radost. Lepi časi.
Marko Miladinović, Ljubljana / Štepanjsko naselje