Kličeta mene enega dopoldneva Aleš Pavlin in Andrej Štritof. Priznana filmska producenta, ki se podpisujeta pod številne domače in tuje uspešne filme, med drugim tudi Šiško Deluxe. :)
Klic producenta je vedno potencialna poslovna ali, bolje rečeno, igralska priložnost, zato sem bil klica seveda vesel. Aleš mi na hitro razloži, da želijo v režiji Marka Naberšnika posneti film po resnični zgodbi oziroma romanu “Belo se pere na 90” avtorice Bronje Žakelj. Povabi me na poskusno snemanje, kjer naj bi uprizoril lik Milana, dobrega prijatelja njenega očeta Janeza Žaklja. Po uspešno opravljenem snemanju prizora piknika z režiserjem Markom ter čudovito Tjašo Železnik in genijalnim Jurijem Zrnecem je zmontirani prizor romal na Filmski center, o njegovi usodi pa je kasneje odločala žirija. Ta je, logično, produkcijo filma tudi podprla.
Sicer vloge Milana nisem dobil in sem se kasneje hecal, da so na moj račun pridobili podporo in me nato gladko pozabili, a to v resnici sploh ni važno.
Pomembno je to, da je na platna slovenske kinematografije prispel eden bolj čustvenih, pretresljivih in hkrati duhovitih filmov, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju.
Gre za resnično in ganljivo izpoved dekleta, ki v 80. letih prejšnjega stoletja preživlja osebno dramo, prepleteno z odraščanjem v socialistični Jugoslaviji, ki medtem razpade, klasičnimi družinskimi zapleti in puberteto, bolečima tragedijama in zahrbtno boleznijo.
Kot otvoritveni film festivala LIFFE smo si projekcijo ogledali v nabito polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Bronjina izpoved se odvija v obdobju, ki ga izrazito zaznamuje tudi jugoslovanska estetika. Naša generacija, rojena med 60. in 80. leti, se tega obdobja spominja po naši skupni državi Jugoslaviji, prepoznavni modi, glasbi, filmih, ikoničnih prehrambenih izdelkih, kultnih pijačah, pohištvu in dizajnu, dekorju, avtomobilih in nenazadnje po nestabilni politični situaciji, ki se nam je ves čas zdela prej hecna kot težka in zlovešča.
V filmu tako lahko vidimo Zastavo 101, retro Union steklenice, legendarne Iskrine telefonske aparate, bencinske bone ter si osvežimo spomin z zapleti s parnimi in neparnimi tablicami, nepogrešljivimi nakupovalnimi izleti v Trstu, družinskimi pikniki ob potočkih in bajerčkih ter izležavanji na živopisanih ležalnikih nekje ob Jadranu.
V filmu se prav tako spomnimo zakajenih kuhinj, polnih obiskov, kjer se na mizi pomešajo polni pepelniki in posode s francosko solato, klasičnih in brezveznih družinskih prepirov, nagajanja otrok, ki ne želijo iti spat, telefonskih pogovorov v predsobi ter družinskega gledanja televizije.
Vse to gledalca preslika v tisti čas. Čas močnejše tako fizične kot duhovne povezanosti. Ljudje in družine smo v tistem času bolj tičali skupaj kot danes. Verjetno je na to imelo velik vpliv dejstvo, da smo v stanovanju imeli le en zaslon.
Dejansko scenografija in dogajanje v filmu deluje kot neke vrste razglednica JUS estetike in duha. Skozi več kot dveurno filmsko pripoved, ki izhaja iz Bronjinega istoimenskega romana, nas pelje vrhunska igralska zasedba z Leo Cok na čelu, ki bridke, boleče, čustvene in tudi duhovite trenutke pričara pristno in lepo odmerjeno. Prve razprodane projekcije, samo na LIFFE kar štiri, že nakazujejo, da bo film uspešnica. Pojdite si ogledat dober slovenski film. To vedno paše.
Težko je reči, da sem med ogledom užival, saj moški med filmom včasih težko skrijemo solze pred svojimi ženskami, a vseeno sem. Vsako čustvovanje je v resnici zame užitek.
In kot je ob zaključku projekcije na odru dejala ena glavnih igralk, legendarna Anica Dobra: “Belo se včasih tudi ne opere na 90 in kakšen madež lahko tudi ostane. Ampak ta madež je pač življenje in mi moramo živeti s tem.”
In seveda sem lahko samo vesel, da so ustvarjalci filma pomislili name in na to sem ponosen. To je pač filmski proces. “Sometimes you win, sometimes you lose, sometimes it rains.”
Marko Miladinović