Spačva je počivališče, ki se nahaja natančno na polovici 780 km dolge poti, ki smo jo potrebovali, da smo prišli do babice in dedka, v idilično vas Sićevo, malo naprej od Niša, kamor smo se z družino odpravljali dvakrat na leto. Enkrat za prvomajske in drugič takoj po koncu šole, kamor sta naju z bratom deportirala starša in naju — na najino veliko veselje — tam čez poletje tudi pustila.
Potovanje po takratni balkanski avtocesti še zdaleč ni bil mačji kašelj, a zame kot otroka je bila odprava na to pot eden od bolj razburljivih dogodkov, na katerega sem čakal vse leto. Cesta Bratstva in enotnosti, kot so ji rekli v 70. in 80. letih, takrat še ni bila v celoti avtocesta, temveč je šlo za večinoma navadno dvopasovnico, narejeno iz velikih betonskih plošč, ki so bile na vsake toliko razmejene s t. i. diletacijo. Tako je zvok v našem kričeče oranžnem Audiju 80 spominjal na potovanje z vlakom. Tu-dup, tu-dup je pridušeno topotalo v kabini v, za tiste čase precej modernem avtomobilu z dodatno opremo, ki je do takrat nismo poznali: tritočkovna varnostna pasova, ki sta se po uporabi sama vrnila na svoje mesto, naslonjala za glavo na voznikovem in sovoznikovem sedežu, avtomatsko izklapljanje ročice za smerokaze ipd.
Novi Audi 80, ki ga je oče Duško, po dolgem tehtanju med njim in noviteto švedskega avtomobilskega giganta SAAB-om 99, naposled naročil spomladi leta 1976 pri Autocommercu, je poganjal 1.300-kubični motor, ki je lahko razvil za tisti čas zavidljivih 55 KM in dosegel največjo hitrost 150 km/h. Z Audijem smo bili tako precej konkurenčni na cesti, polni večinoma Fordov, Oplov, BMW-jev, Mercedesov in Peugeotov.
Potovanje na skrajni jug naše države sem kot mladi poznavalec avtomobilskih znamk doživljal kot neke vrste romanje, ob tem pa tudi kot čudovit displej vseh možnih modelov avtomobilov, ki jih doma nisi videl ravno vsak dan. Nepregledne kolone vozil z nemškimi, avstrijskimi, francoskimi in italijanskimi registracijami, preobloženih z robo kupljeno na razvitem Zahodu, ki so se valile po cesti večinoma s ciljem nekje v Jugi ali Turčiji, so avtomobile tako pritisnile k tlom, da so se vlekli po razbeljenem asfaltu kot nekakšni gliserji. Zadnja kolesa so bila od preobremenitve komaj vidna, nosovi Mercedesov, BMW-jev, Fordov in Oplov pa so ponosno štrleli v zrak in dajali vtis, kot da se važijo.
Večinoma so bili ti avtomobili poleg strešnega prtljažnika napolnjeni z najrazličnejšo robo tudi v sami kabini. Otroci na zadnjih sedežih, ki so bili pomešani z vrečkami trgovskih gigantov iz Evrope, so delovali kot živa roba, ki so jo vidno utrujeni gastarbajterji ponosno peljali pokazat svojim sorodnikom na vas.
Po približno štirih urah precej dinamične vožnje, polne prehitevanj, ki so občasno dvigovala adrenalin vseh navzočih v avtu, je bilo potovanje po vrelem poletnem soncu brez klime precej naporno za šoferja, medtem ko je mamo, brata in mene bolj izčrpala na način, da smo postali lačni. V takšnem stanju smo zadnjo uro vožnje pred glavnim postankom vsi potihnili in z nestrpnostjo čakali srebrno majhno tablo ob cesti z napisom Spačva.
Ostanki tega počivališča ali resorta, namenjenega popotnikom po Balkanu, se še danes nahajajo 265 km naprej od Zagreba, na Hrvaškem Sremu, sredi starega in visokoraslega hrastovega gozda. Bogat hlad košatih krošenj, iz katerih je bilo slišati sproščujoče žvrgolenje ptic, je v trenutku sprostil že dokaj napeto sceno, ki se je odvijala ne več kot sto metrov stran na glavni cesti, kjer se je med nenehnimi prehitevanji razgretih avtomobilov, v katerih so sedeli
Bolgari, Turki in naši, odvijala tretja balkanska vojna.
Na prostranem in idejno domišljenem parku, polnem urejenih stezic, ob katerih so bili posejani leseni koši za smeti ter klopice za počitek, je Spačva od infrastrukture ponujala: črpalko INA, lična in z nadstreški pokrita parkirna mesta, motel z depandanso ter največjo fascinacijo — po celotnem parku ležeče bivalne sode. Scenografija, ki bi današnjo mladino spomnila na domišljijsko vasico »The Shire« iz Gospodarja prstanov. Temno rjavi ležeči sodi, z vgrajenim vhodom na sprednji in majhnim
okencem na zadnji strani, so bili pokriti z dvokapnim nadstreškom in tako dajali videz pravljične hišice, v katero sva si z bratom noro želela vsaj pomoliti nos, če že ni bilo govora o tem, da bi tam nekoč prespala.
Po obveznem pranju rok v WC-ju z najmanjšim umivalnikom na svetu, v sklopu motela Spačva, je sledil vrhunec našega postanka. Glavno vlogo je prevzela legendarna in v Jugi na široko poznana oranžna plastična hladilna torba z belim pokrovom, proizvajalca Jugoplastike iz Splita, ki je bila identične barve kot naš Audi in je naključnim opazovalcem delovala, kot da smo jo dobili v paketu z avtom kot dodatno opremo.
Na “gepecku”, pogrnjenem z belim prtom, se je odvila prava pojedina “s nogu”, kar v prevodu pomeni, da smo stoje navalili na skrbno pripravljen hladni bife — in v naslednjih pol ure je bilo slišati le nerazumljivo momljanje, ki se ga je dalo razumeti kot odobravanje nad ponudbo. Ta je zajemala paradižnik in kumare, ki jih je mama seveda narezala na licu mesta, kuhana jajčka, tipične sendviče (Žitova žemljica, prešana šunka, Gavrilovićeva salama, sir, sveža paprika), pohanega piščanca s priloženo limono, nepogrešljive Pingo sokove in seveda sol, ki se je skrivala v alu foliji. Tudi zobotrebci so bili tam.
Taka oz. zelo podobna scena se je ob koncu dopusta na tem istem mestu odvila tudi na poti nazaj, vendar s to razliko, da je oranžna torba v to smer ponujala druge, tokrat bolj resne kulinarične presežke. Hladno pečenje (prasetina, jagnjetina), mladi luk, paradajz, paprike in kumare iz babičinega vrta, beli kravji ali ovčji sir, domača kuhana jajca, gibanica s sirom, zeljanica, domač kruh ter hladne mekike*, ki so ostale od zajtrka pred jutranjim štartom na pot.
Po stoječem kulinaričnem razvratu na prtljažniku Audija 80 je sledilo pospravljanje in ponovno umivanje rok, brez katerega pri Duškotu ni šlo. Šofer si je nato privoščil obvezen 15-minutni dremež na zvrnjenem sedežu, medtem ko je mama zlagala odvečno hrano nazaj v oranžno torbo. Po počitku je sledilo svečano pitje kave v motelu Spačva. Cela situacija je delovala, kot da smo nekje na dopustu in da se odpravljamo v mesto na sladoled. V motel, ki se je nahajal že kar globoko v gozdu in stran od glavne prometne žile, so vodila široka steklena vrata, skozi katera si vstopil v neke vrste lobby, ki ga nikoli nisem čisto razumel, saj tam ni bilo ne recepcije ne drugih utilitarnih vsebin. Do prvega nadstropja so vodile impozantne in precej položne marmornate stopnice, kjer se je nahajal skoraj vedno povsem prazen bar, kakršnega smo poznali z vseh turističnih destinacij. Kot iz kataloga. Če v njih nismo bili v živo, pa smo se jih zagotovo nagledali v jugoslovanskih filmih ali nadaljevankah tipa “Vruć vetar” ali “Bolji život”.
Dizajn notranje opreme je deloval kot iz serije “Zvezdne steze”, vendar v neki paralelni, socialistični dimenziji. V prostoru, ki ga je skozi veliko stekleno površino osvetljevala naravna svetloba, se je bohotilo nekaj malce privzdignjenih, v inox vpasanih separejev in nekaj klasičnih miz za štiri osebe. Strop je zapirala glomazna in večnivojska lesena konstrukcija z vgrajenimi svetilkami, na stenah pa so viseli masivni lesorezi in debele tapiserije, tipične za to geografsko širino in višino. Sam center bara pa je predstavljal velik LTH-jev šank, ki so ga na fronti krasile posebej oblikovane lesene, v modro pobarvane plošče z logotipom “MS (Motel Spačva)”.
Kot vedno nas je stregel pravi arhetip jugoslovanskega natakarja, ki nas je s pladnjem v roki in obvezno krpo, nameščeno čez podlaht, pričakal v modrih hlačah, beli srajci, modrem telovniku s pripetim medeninastim znakom motela ter metuljčkom pod brado. Brez posebnih emocij nas je po pravilu hladnokrvno nagovoril: “Izvolite.” Točno tako, kot so jih verjetno učili v razvpitih gostinskih šolah po Jugoslaviji. Nepretenciozen, resen, miren, urejen. Nikoli vsiljiv, a če je situacija to dovoljevala, tudi duhovit in šarmanten. Vedno na preži — kar seveda ni pomenilo, da te vsakih pet minut sprašuje, ali vam lahko še kaj prinese, temveč da opazuje dogajanje in razume gosta ter njegove potrebe že samo skozi gestikulacijo. Kdaj je gost pri koncu, ali mu še kaj manjka, bi še kaj sladkega ali pa preprosto razmišlja, kje so sanitarije.
“Dve Coca-Coli, en espresso, ena kava z mlekom in ena Radenska,” se je glasilo naše naročilo — in to bi bilo lahko pribito na steni za šankom, ker se pač to v vseh teh letih nikoli ni spremenilo. Klasika brez nepotrebnih akrobacij je bil moto Duška, in mi smo mu, hočeš nočeš, sledili. Kava je bila postrežena v znamenitih skodelicah Jugokeramike z modrim robom, Coca-Cola pa je prišla v 0,33-l steklenički, takrat še z enobarvnim belim napisom Coca-Cola, ki je, kot je pisalo pod znakom, bila polnjena v Žalcu. Namesto Radenske je na mizo prišel Lipički studenac, na kar nas natakar seveda ni niti opozoril, saj je bilo jasno, kaj želimo. Radenska je bila zgolj generični naziv za vse slatine na Balkanu.
Po rahlem pretegovanju in dolgočasnem igranju z napol izpraznjenimi vrečkami sladkorčkov in lomljenjem tankih plastičnih žličk za kavo, smo se vsi za mizo zavedli, da je prišel čas za odhod.
Po približno polurni osvežitvi v “space baru” motela Spačva je bil torej čas za nadaljevanje poti, ki smo ga v resnici komaj čakali, saj je bilo pred nami še dotakanje goriva, ponovna vključitev v prometni “Mad Max” in 390 km poti do našega cilja.
Odhod iz Spačve sem doživljal kot zaključek nekega mini enournega dopusta, in ta kraj, v katerem se več ne ustavljam, ko potujem tu mimo, mi bo za vedno ostal v spominu kot neka svetla točka nekega lepega časa, ki smo ga imeli radi.
* Mekike so tradicionalna srbska, makedonska in bolgarska jed. Gre za vzhajano testo, odrezano na poljubno velike kose, ki se cvre v olju ali na svinjski masti. Postreže se jih rahlo osoljene in so odlične v kombinaciji z belim sirom, kajmakom in svežimi zelenimi paprikami. Najboljše so vroče, a tudi hladne niso od muh.